Spoštovane kolegice in kolegi,

Ko sem sredi leta 2019 prevzel predsedovanje našega društva, si nisem predstavljal, da bom večji del svojega dosedanjega mandata moral voditi društvo v tako vseobsežnih in strogih epidemijskih pogojih. Imel sem, pravzaprav še vedno imam, kar nekaj idej, kako poživiti delo društva, vpeljati nove komunikacijske prakse, organizirati številna družabna in strokovna srečanja, v mislih sem imel celo arheološki piknik, kako povečati mednarodno sodelovanje, organizirati kakšno atraktivno strokovno ekskurzijo in vsekakor čim bolj svečano obeležiti podelitve nagrad in priznanj našim najbolj zaslužnim kolegicam in kolegom. Zavedal sem se tudi, da se bodo tekom časa ponujale še druge priložnosti in izzivi, ki si jih takrat še nisem mogel zamisliti. Ena takšnih je bil tudi Slovenski arheološki dan v Arheološkem muzeju v Zagrebu, ki bi potekal v okviru predsedovanja Hrvaške Evropski Uniji. Z veseljem smo začeli s pripravami s kolegi iz Zagreba in našim veleposlaništvom na Hrvaškem, a za razliko od COVIDA, nam je ta priložnost propadla zaradi hudega potresa in škode, ki jo je utrpel muzej Arheološki muzej v Zagrebu. Skratka zamišljal sem si društvo kot pomembnega veleposlanika naše stroke v širši družbi, reprezentančnega sogovorca v razvoju arheologije, predvsem pa kot živahen in navdihujoč forum za vse naše člane in članice, sedanje in bodoče. Še toliko bolj intenzivno se premišljal o programu SAS, ker sem vedel, da bomo čez dve leti, torej letos, praznovali 50. let odkar je bilo Slovensko društvo uradno ustanovljeno. Pri tem bi želel samo opomniti, da je društvo skupaj z njegovim predhodnikom, Slovensko podružnico Arheološkega društva Jugoslavije, del slovenske arheologije že več kot šestdeset let.

Seveda, nam je vseprisotni COVID to preprečil in nas prisilil v veliko manj mobilno in močno omejeno življenje in delo. Opravke v zunanjem svetu smo zmanjšali na najnujnejše in marsikdo od nas je imel to nesrečo, da je zbolel (upam da tudi hitro prebolel) oziroma moral skrbeti za svoje bližnje. Že drugo leto zapored smo prisiljeni v močno skrčeno, rekel bi zasilno spletno obliko organiziranja našega tradicionalnega in glavnega srečanja, ko predstavljamo raziskave iz preteklega leta, izpeljemo skupščino društva in podelimo nagrade in priznanja. Spomnimo se, da je še leta 2019 ta dogodek trajal dva dni. Pravzaprav smo tudi za letos načrtovali nekaj podobnega, najprej spomladi, pa nas takrat COVID ni pustil pri miru, nato pa še jeseni, ko smo upali, da bodo razmere boljše, a je vse postalo še slabše. Namen smo imeli organizirati slavnostni del ob 50. obletnici društva, predvidena je bila okrogla miza o njegovem dosedanjem delu in perspektivah, nameravali smo podeliti posebna priznanja zaslužnim seniorjem in seniorkam slovenske arheologije. Ravno tako smo si želeli bolj dinamično predstavitev raziskav, kjer bi ob običajnih referatih omogočili še posterje, video prispevke in druge morebitve audio-vizualne prezentacije. Načrtovali smo nekoliko bolj mednarodno obarvano proslavo, saj smo ob 50. obletnici nameravali povabiti vodstvi Hrvaškega in Srbskega arheološkega društva, s katerimi smo si delili dobršen del skupne zgodovine in uspešno sodelovali v preteklosti. Toda, kot sem že rekel, sta se letošnji pomlad in jesen dejansko izkazali za najslabši čas, saj je korona dobesedno podivjala tako pri nas, kot tudi v soseščini. Ob tem moram reči, da imam veliko spoštovanje do kolegov in kolegic, ki so ves ta čas pogumno in prizadevno nadaljevali delo na številnih terenskih projektih in se pri tem veliko bolj izpostavljali nevarnosti, da zbolijo.

A vendar, ne smemo se pustiti premagati COVIDU, da mu ne pustimo, da preveč vodi naša življenja. Verjetno nihče od nas še ni doživel izkušnje tako močno omejenega javnega in zasebnega življenja, in mogoče šele sedaj lahko resnično cenimo “normalnost”, ki smo jo imeli za tako samoumevno. Toda postalo je očitno, da si za normalnost moramo močno prizadevati. Zato smo se odločili, da slavnostni del ob 50. obletnici društva še enkrat prestavimo, tokrat na pomlad leta 2022, ko bomo skušali prireditev organizirati na prostem in v bolj sproščeni atmosferi. Verjamem, da je ravno čim bolj sproščeno praznovanje naše obletnice, tisto kar najbolj potrebujemo. Zato vas že sedaj opozarjam, da se pripravite na moja nekoliko bolj pogosta elektronska sporočila in vabila za obiskovanje naše spletne strani.

Današnje srečanje ima tri glavne dele. Najprej bomo sledili kratkim predstavitvam raziskav iz leta 2020. Seveda gre samo za manjši del raziskav, ki so bile opravljene v prejšnjem letu. Že kar nekaj let skupno letno število vseh raziskav in takšnih ali drugačnih projektov presega številko 400, mogoče celo 500, kar je izjemno število, če se ozremo za dobra tri desetletja nazaj. Starejši kolegi in kolegice vam bodo lahko iz prve roke pritrdili, da je takrat letno štirikrat do petkrat manj arheoloških raziskav in tudi precej manj objav. Težko je dejansko pravilno oceniti ta izjemen razvojni korak naše stroke v zadnjih desetletjih. Tudi to ni bilo samoumevno.

In prav tolikšno število raziskav neizogibno zahteva, da se v čim večji meri medsebojno obveščamo o naših rezultatih in dosežkih. Samo tako bomo dobro “oboroženi” z znanjem o aktualnem stanju naše arheologije in jo bomo lahko uspešno predstavljali in tudi zagovarjali njeno potrebo in relevantnost v družbi, kjer nas, roko na srce, javnost še vedno preslabo pozna in si o nas ustvarja napačno, marsikdaj tudi negativno mnenje. Zato na tem mestu pozivam vse, da se naslednjič zberemo v še večjem številu in pokažemo prave razsežnosti naše arheologije. Želim si, da bi naše bodoče publikacije Arheologija v letu 2021 in 2022 in 2023 itn. imele vsakič vsaj 200 strani. Zamislite si, kako bo takšna publikacija impresionirala novinarje, odločevalce v agencijah in na ministrstvih ter tudi širšo strokovno in laično javnost.

Drugi del bomo pričeli z redno letno skupščino, na kateri bodo podana predvsem poročila o dosedanjem delu in predlog programa za leto 2022. Posebej v tem letu bomo odločili ali naj se naše društvo včlani v Evropsko zvezo arheologov. Spomnimo se, EAA je bila ustanovljena ravno v Ljubljani leta 1994 in je od takratnih 250 članov danes postala največja arheološka evropska strokovna organizacija z več kot 3000 člani iz skoraj vseh držav sveta in ima status posvetovalne organizacije pri Svetu Evrope.

Današnji dan bomo zaključili na najlepši način. Nagradili bomo kolege in kolegice za njihove izjemne zasluge za slovensko arheologijo in prvovrstne dosežke v preteklem letu. Laureati so najboljši veleposlaniki naše stroke in vzorniki novejšim generacijam. Še posebej se osebno veselim, da bo prejemnik nagrade ob 50. obletnici društva naš kolega, ki je član našega društva od njegove ustanovitve dalje in je pustil trajno sled v slovenski arheologiji. Seveda vam bomo njegovo ime sporočili ob pravem času.

Preden odprem današnji dan bi se želel zahvaliti vsem kolegom in kolegicam, ki so omogočili današnjo prireditev kot tudi nekatere druge pomembne delovne rezultate v zadnjih nekaj letih. Zahvaljujem se članom IO SAD za dosedanje delo, še posebej Petri Stipančič, ki skrbno vodi našo blagajno, Janušu Jerončiču in Anji Vintar za spletno podporo, Andreju Preložniku za oblikovanje Arhea, članom komisije za podelitev nagrad in priznanj in če nekoliko hudomušno pripomnim, tudi vsem tistim, ki ste plačali članarino.

S tem odpiram današnji dan in vam želim čim več strokovnih užitkov.