V dvaindevedesetem letu starosti je umrl dr. Mitja Brodar...

dr. Mitja Brodar

13. januar 1921 – 16. februar 2012

V dvaindevedesetem letu starosti je umrl dr. Mitja Brodar, pobudnik ustanovitve Slovenske

podružnice Arheološkega društva Jugoslavije in njen predsednik med leti 1960 in 1963. Po

preoblikovanju podružnice v samostojno Slovensko arheološko društvo je bil v začetku

sedemdesetih let tudi njegov predsednik. Bil je eden najpomembnejših organizatorjev

slovenske arheološke vede in v polpreteklem obdobju najpomembnejši strokovnjak za

slovenski paleolitik. Njegovo sintetično delo Stara kamena doba v Sloveniji (Altsteinzeit

in Slowenien) je izšlo v samozaložbi leta 2009.

Pogreb bo v sredo, 22. februarja ob 13.00 na Žalah, vežica sv. Antona.

Dr. Mitja Brodar (1921–2012)

(avtor: I. Turk)

Odšel je še zadnji od velike trojke raziskovalcev paleolitika v Sloveniji, Mitja Brodar, sin legendarnega Srečka Brodarja. Skupaj z že pokojnim F. Osoletom je pol stoletja deloval na področju paleolitskih raziskav, ki je širši javnosti poznano predvsem po najdiščih, kot sta Potočka zijalka in Divje babe. Njegova smrt sovpada z umiranjem stroke, ki se ji je slovenska država v imenu varčevanja v krizi že pred leti odrekla. V posmeh temu se je ta stroka rodila in nadvse uspešno razvila v času velike gospodarske krize med obema svetovnima vojnama. Takrat je Srečko Brodar ponesel ime tedanje nove države v svet s svojimi odkritji v Potočki zijalki. Mitja je, kot otrok, vse budno spremljal in se odločil stopiti po očetovih stopinjah.

Načrte mu je kasneje prekrižala vojna. V roški ofenzivi so ga ujeli Italijani in internirali v zloglasnem taborišču na Rabu, kjer so ga skoraj do smrti izstradali. Ob kapitulaciji Italije je za las ušel premestitvi v enega od KC taborišč v Nemčiji. Po vojni je na očetovo željo končal študij gradbeništva in nato, na lastno željo še geologije in paleontologije, da je tako lahko samostojno nadaljeval očetovo delo.

S priključitvijo Primorske Jugoslaviji so se leta 1949 pričela obsežna paleolitska raziskovanja v Postojnski kotlini pod vodstvom Srečka Brodarja, ki so postala takoj širše znana po najdbah iz Betalovega spodmola. Tako je paleolitska stroka ponovno prispevala k promociji nove države. Pri teh raziskavah sta aktivno sodelovala tudi Mitja Brodar in Franc Osole.

Prvo samostojno in odmevno raziskavo je Mitja Brodar izvedel v Mokriški jami (1954–1956) v Kamniških alpah. Odkril je novo visokogorsko najdišče z najdbami, podobnimi onim iz Potočke zijalke. Leta 1959 je na podlagi odkritij in raziskav v Mokriški jami doktoriral iz kvartaroloških znanosti. V letih 1965–1986 so sledila odkritja številnih drugih, manj odmevnih najdišč širom po Sloveniji, kar pa ne velja za zadnje odkrito, Divje babe. Z njimi je nova država Slovenija z najdbo najstarejšega glasbila, postala prepoznavna po vsem svetu. Res zanimiv niz naključij od Potočke zijalke, preko Betalovega spodmola do Divjih bab, na koncu pa stroko, ki je za to zaslužna, spremenjene okoliščine privedejo na rob propada, zaradi domnevnega pomanjkanja sredstev za financiranje kadrov.

Razen v Sloveniji je Mitja Brodar raziskoval tudi v republikah nekdanje Jugoslavije, kjer je posebej zaslužen za odkritje Crvene stijene (1955–1959) v Črni Gori, ki sodi med najdišča nadregionalnega pomena, kjer še vedno raziskujejo mednarodne znanstvene ekipe.

Izsledke svojih raziskav je Mitja Brodar objavil v številnih člankih v znanstvenih revijah ter eni knjigi, monografski objavi Potočke zijalke, skupaj s Srečkom Brodarjem. Po upokojitvi leta 1986 je vrsto let pripravljal pregled slovenskega paleolitika, ki ga je natisnil leta 2009 v samozaložbi v obsežni knjigi z naslovom Stara kamena doba v Sloveniji. V knjigi je zbral vse dosežke prve in druge generacije slovenskih raziskovalcev paleolitika, Srečka Brodarja, Franca Osoleta in sebe.

Mitja Brodar je posvetil vse svoje dolgo življenje znanstvenemu udejstvovanju in razvoju sedanjega Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pri slednjem je bolj, kot svoje področje raziskovanja, podpiral vsa druga področja. V tem je bil zelo načeln, kot je bil načeln v strokovnih vprašanjih. Zato ni spreminjal svojega mnenja niti pod težo nasprotnih dokazov. Pri izbiri naslednika ni imel sreče, vsaj tako se je sam večkrat izrazil. Vendar je imel tudi s sodelavci, s katerimi se strokovno ni strinjal, na človeški ravni korekten odnos. Zato ga bomo ožji in širši sodelavci ohranili v spominu predvsem kot dobrega človeka, o njegovih znanstvenih dosežkih pa bodo najbolje pričala njegova dela.