Priznanja Slovenskega arheološkega društva za izjemne dosežke na področju arheologije v letu 2004

Škofja Loka, november 2005

Priznanje Slovenskega arheološkega društva prejme Alma Bavdek za arheološko tematsko razstavo Med belim kamnom in rdečo zemljo
Razstava arheologinje Alme Bavdek iz Notranjskega muzeja v Postojni s posrečenim naslovom Med belim kamnom in rdečo zemljo je bila oktobra 2004 na ogled v prostorih Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, od junija do septembra 2005 pa je gostovala na gradu Kromberk pri Novi Gorici. Na njej so bili javnosti predstavljeni rezultati arheološkega dela, ki ga je ekipa Notranjskega muzeja od leta 1994 do leta 2002 opravljala na trasi avtoceste čez Kras. V osrednjem delu razstave so bila predstavljena najpomembnejša raziskana najdišča: Brgod pri Petrinjah s sledovi bronastodobne poselitve, rimsko žarno grobišče na Volarijah pri Žirjah blizu Sežane in vrtače kot nova vrsta arheološkega najdišča.
Pri zaščitnih raziskavah na hribu Brgod, ki leži na robu Petrinjskega krasa, so bili najdeni številni ostanki keramičnih posod iz srednje bronaste dobe. Oblike ustij, ročajev in držajev lahko primerjamo s posodami z najdišč v Istri in na Tržaškem Krasu. Ni še gotovo, ali je na Brgodu stalo utrjeno naselje, vsekakor pa je bil vsaj občasno poseljen. Na Volarijah so našli 16 žarnih grobov. Nekateri so bili obloženi ali pokriti z apnenčastimi ploščami, dve grobni jami pa sta bili nadzidani. Med najdbami prevladujejo keramične posode in nakit. Veliko posebnost pa predstavljajo železna šila in dleta, kakršnih v rimskih grobovih sicer ne najdemo. V enem od grobov so bili celo ostanki dragocene bronaste amfore. Zaključka njenih ročajev krasi bradata glava Silena, debelušnega spremljevalca rimskega boga vina Bakha.
Avtorici razstave je v sodelovanju z oblikovalko Mojco Turk, ki je poskrbela za izvirno oblikovanje razstave, zloženke in vabila na odprtje, uspelo na nazoren način predstaviti življenje takratnih prebivalcev na kamnitih kraških tleh. Pripoved so poleg restavriranih arheoloških najdb dopolnjevali panoji z izpovednimi besedili, grafičnimi prikazi, ilustracijami in rekonstrukcijami. Slabo ohranjene predmete sta s svojim znanjem in spretnostjo mojstrsko obnovila Jana Šubic Prislan iz Goriškega muzeja in Peter Križman iz Notranjskega muzeja.
Razstava je naletela na ugoden sprejem pri številnih obiskovalcih, za katere je bilo v Postojni organizirano vodstvo, doživela pa je tudi več predstavitev v dnevnih časopisih, na radiu in televiziji.


Priznanje Slovenskega arheološkega društva prejmeta Marjeta Šašel Kos in Narodni muzej Slovenije za publikacijo v treh zvezkih o noriških in panonskih avtonomnih mestih The autonomous towns of Noricum and Pannonia
Glavni urednici in pobudnici projekta Marjeti Šašel Kos z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani in souredniku Petru Scherrerju z Avstrijskega arheološkega inštituta na Dunaju je uspelo v treh obsežnih knjigah zbrati današnje vedenje o avtonomnih mestih na območju rimskih provinc Norika in Panonije. Predstavitve posameznih mest vključujejo načrte mest in tlorise najpomembnejših zgradb, slike najznamenitejših drobnih najdb, različne zemljevide, rekonstrukcije, karte razprostranjenosti in literaturo. Pri projektu so poleg slovenskih sodelovali avstrijski, madžarski, hrvaški in srbski kolegi, najboljši poznavalci posameznih mest.
Provinci Norik in Panonija sta obsegali večje dele današnje Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške ter majhen del Srbije. V njiju je bilo 31 rimskih avtonomnih mest, katerih topografsko-zgodovinski orisi so v pričujočih knjigah predstavljeni na podlagi starih in novih arheoloških raziskav in vseh drugih razpoložljivih virov. Pred nami zaživi življenje v teh mestih, ki ga ponazarja cela vrsta zanimivih podrobnosti, in kljub fragmentarnosti virov je vsako mesto predstavljeno kot zaključena celota.
Mednja sodijo Celeja (Celje), Neviodun (Drnovo pri Krškem) in Petoviona (Ptuj). Sem prištevamo dalje šest hrvaških mest, med drugim Siscijo (Sisak) in Murso (Osijek), deset avstrijskih, na primer Vindobono (Dunaj), Juvav (Salzburg) in Virun (Gosposvetsko polje), devet madžarskih, med drugim Akvink (Budimpešto), Savarijo (Szombathely) in Sopiane (Pécs), in dve srbski mesti, na primer antično velemesto Sirmij (Sremsko Mitrovico). Po zastarelem mnenju je bila med panonska mesta vključena tudi Emona (Ljubljana), vendar so v prvem zvezku panonskih mest navedeni tehtni dokazi, ki jo uvrščajo med mesta Italije.
Publikacija v treh zvezkih je izredno pomembna za pozno prazgodovinsko, rimsko in zgodnjekrščansko dobo noriško-panonskega prostora v celoti. Stroka je z njo dobila v mednarodnem smislu delo, ki bo več generacij aktualno in nepogrešljivo za vsakega, ki se ukvarja z zgodovino in arheologijo rimske države. Izdajo vseh treh zvezkov s prispevki v nemškem in angleškem jeziku je v svoj založniški program uvrstil Narodni muzej Slovenije. Izšli so kot 40., 41. in 42. zvezek zbirke Situla. Všečno jih je oblikoval Borko Tepina, za kakovosten natis pa sta poskrbeli Tiskarna Ljubljana in Tiskarna Simčič iz Ljubljane.


Zaslužno članstvo Slovenskega arheološkega društva se podeli Ottu-Hermanu Freyu za njegov prispevek k razvoju slovenske arheologije in znanstvena dela, povezana s slovensko prazgodovino
Otto-Herman Frey, upokojeni redni profesor seminarja za prazgodovinsko in srednjeveško arheologijo univerze v Marburgu, sodi med najvidnejše evropske raziskovalce železne dobe. Njegovo znanstveno delovanje je bilo že od samega začetka tesno povezano s slovenskimi najdbami, najdišči, ustanovami in arheologi. Že v obeh knjigah iz šestdesetih let o situlski umetnosti v vzhodnih Alpah in Benečiji se je srečal s figuralno okrašenimi situlami in pasnimi sponami z Vač in z Magdalenske gore pri Šmarju, iz Dolenjskih Toplic, Brezij pri Trebelnem, Zagorja ob Savi in Kobarida. V vrsti člankov je obdelal različne teme starejše in mlajše železne dobe na Slovenskem, med drugim kronologijo, predrte pasne spone, oborožitev, bodala, konjski grob iz Kobarida in iz sredozemskega sveta uvožene predmete.
Najprej kot član marburškega seminarja in potem kot profesor v Hamburgu je plodno sodeloval s profesorjem Stanetom Gabrovcem pri prepoznavanju in dokumentiranju utrjenih železnodobnih naselbin na Dolenjskem, predvsem pa pri večletnih izkopavanjih naselbine nad Virom pri Stični in pri objavi rezultatov teh raziskovanj. Med temi objavami izstopata študija o latenskodobni poselitvi Dolenjske in prispevek v monografiji o naselbinskih izkopavanjih na stiškem Cvingerju. Prav profesor Frey je skupaj z nekaterimi kolegi iz Marburga uvedel sedanjo starejšo generacijo slovenskih arheologov v sodobno metodologijo zahtevnih naselbinskih izkopavanj.
Po Freyevi zaslugi so bila slovenskim arheologom odprta marsikatera muzejska in laboratorijska vrata v Evropi. Obdobje njegovega dejavnega zanimanja za slovensko železno dobo in partnerskega sodelovanja pri velikem mednarodnem projektu Stična se je še leta odražalo v splošnem zanimanju evropske in še zlasti nemške prazgodovinske šole za rezultate raziskovanj železnodobnih grobišč in naselbin na Dolenjskem.


Zaslužno članstvo Slovenskega arheološkega društva se podeli Jani Šubic Prislan za dolgoletno konserviranje in restavriranje arheološkega gradiva iz Slovenije
Mag. Jana Šubic Prislan, konservatorsko - restavratorska svetnica Goriškega muzeja iz Nove Gorice, od leta 1979 skrbi za konservacijo in restavriranje arheoloških najdb iz Posočja, ki jih hranijo Goriški in Tolminski muzej ter novogoriška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pa tudi arheološkega gradiva, ki so ga v okviru svojih akcij izkopale druge slovenske ustanove, na primer Idrijski, Notranjski in Dolenjski muzej.
Rezultati njenega dela so bili vidni na številnih večjih arheoloških razstavah, pri katerih večinoma ni sodelovala le kot konservatorka - restavratorka, ampak tudi kot strokovna sodelavka ali soavtorica. Omenimo naj samo razstavo ob stoletnici arheoloških izkopavanj v Tolminu leta 1981, Keltom in njihovim sodobnikom posvečeno razstavo v Ljubljani leta 1983, stalno postavitev v Kobariškem muzeju leta 1990, predstavitev zakladne najdbe s Kanalskega Vrha in zaklada iz Predjamskega gradu na muzejskem sejmu v Ljubljani leta 1993, razstavo Tisoč let in več na Goriškem na gradu Kromberk leta 2001, Nove zanke svetolucijske uganke v Tolminskem muzeju leta 2002 in Steklo in jantar Novega mesta v Narodnem muzeju Slovenije leta 2003.
Jana Šubic Prislan je že kot študentka in potem kot sodelavka Goriškega muzeja sodelovala na mnogih arheoloških izkopavanjih kot terenska dokumentalistka in konservatorka. V letu 2004 je v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine opravila popolno rekonstrukcijo oblike in okrasa večjega števila glaziranih skodelic iz 15. in 16. stoletja z gradu Rihemberk v Vipavski dolini z namenom, da bi prikazala pomembnost vloge konservatorja - restavratorja pri predstavitvi keramičnega gradiva javnosti. Svoje znanje in izkušnje že leta posreduje tudi drugim. Na praktično izpopolnjevanje iz restavriranja keramike redno sprejema kolege iz drugih slovenskih muzejev, vodi delavnice in pripravlja učne ure ter predavanja o konservaciji ne samo za strokovnjake, ampak tudi za šole, razna društva in zainteresirano javnost iz Slovenije in zamejstva.

Ljubljana, 22. november 2005